Okolje ima v konceptu trajnostnega razvoja osrednjo vlogo, čemur botruje tudi dejstvo, da je okoljska politika in zakonodaja izjemno obsežna, kompleksna in zahtevna. Poseben pomen je dobila z Evropskim zelenim dogovorom, s katerim je okoljska politika postala središče za oblikovanja drugih politik in strategij. Na današnjem 23. Okoljskem dnevu gospodarstva se je prek 200 udeležencev seznanilo z okoljskimi trendi in novostmi, pomembnimi za gospodarstvo. Na dogodku je bila podeljena tudi nagrada Okoljska trajnostna menedžerka leta 2024, ki jo je prejela Justina Šepetavc iz Vipap Videm Krško. Nagrado za življenjsko delo je prejel dr. Marko Homšak.

»Trajnostno poslovanje ni več izbira, temveč nuja za vsa podjetja in organizacije, ki načrtujejo poslovanje z mislijo na prihodnje generacije,« je uvodoma dejala generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal in nadalje pojasnila, da je »okolje ne glede na postulate trajnosti že zaradi obsežnosti zakonodaje, ki se sprejema na ravni EU, ter zahteve zelenega prehoda, kjer je ponovno poudarjen okoljski del, najzahtevnejši in najobsežnejši del trajnostnega poslovanja in tudi trajnostnega poročanja velikih družb.« Tu se z izjemnimi izzivi soočajo energetsko intenzivna podjejta. Predvsem proizvodnja materialov. Tudi evropska industrijska politika se zaveda, da Evropa ne more brez energetsko intenzivnih panog, kot so jeklarska, kemijska, cementna in druge industrije, saj te oskrbujejo več ključnih vrednostnih verig. »Razogljičenje in modernizacija tega sektorja sta bistvenega pomena za samozadostnost Evropske unije, ki je danes vse preveč odvisna od uvoza strateških surovin in strateških materialov iz tretjih držav,« je dodala.

»V Sloveniji se soočamo s prekomerno onesnaženostjo zunanjega zraka z ozonom,« je povedala Tanja Koleša iz Sektorja za kakovost zraka pri ARSO. Po drugi strani je v zadnjih letih opažen trend znižanja ravni onesnaževal v zraku, pri čemer pa se pojavljajo epizode s čezmerno onesnaženostjo z delci v kurilnih sezonah. V poletni sezoni Koleša priporoča redno spremljanje ravni ozona in v času, ko je presežena opozorilna vrednost, upoštevanje priporočil v izdanih opozorilih. Pravi, da »lahko z majhnimi spremembami vsak prispeva k boljši kakovosti zraka.«

Direktorica GZS – Službe za okolje, podnebje in energijo Antonija Božič Cerar je predstavila najnovejše spremembe direktive o industrijskih emisijah, potrjene v aprilu 2024, ki predvsem od industrije zahteva temeljito preobrazbo do leta 2050. Poudarila je, da je cilj sprememb » čista, krožna in podnebno nevtralna industrija.« Ob tem se je vprašala, »ali smo na pravi poti, da imamo v Sloveniji posebna pravila, ki odstopajo od EU zakonodaje in slovenska podjetja pogosto postavljajo v neenakopraven položaj napram tujim tekmecem.«

Ana Stanič, E&ALaw, je predstavila evropske vidike novele ZVO, pri čemer se je osredotočila na 18. člen glede sosežigalnic. Opozorila je, da ta sprememba ni usklajena z evropsko zakonodajo. Pravila glede industrijskih emisij so urejena na ravni EU, ki jih morajo države vnesti v svojo nacionalno zakonodajo. BAT zaključki so avtomatično del slovenskega prava. Stanič pravi, da ni še povsem jasno, kaj bodo posledice eksplicitne kršitve BAT zaključkov, vendar pa bo, če bo Slovenija na njih vztrajala, to morala obrazložiti na EU ravni.

Tone Kvasič z MOPE je spregovoril o novostih, ki jih pripravljajo na področju obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja v luči ZVO-2a.

Tatjana Orhini Valjavec z Direktorata za okolje MOPE je opozorila, da polovica vseh ‚zelenih‘ oznak, ki se uporabljajo v EU, ni verificiranih. To vodi do negotovosti in nezaupljivosti potrošnika, neenakih konkurenčnih pogojev za podjetja ter stroškov za podjetja v čezmejnem poslovanju. Da bi izzive glede ‘zelenega zavajanja’ (t. im. green-washing) odpravila, je Evropska komisija pripravila predlog Direktive o opolnomočenju potrošnikov za zeleni prehod in predlog Direktive o zelenih trditvah (GCD). Slednji določa minimalne standarde za to, kako podjetja utemeljujejo, sporočajo in preverjajo svoje okoljske trditve potrošnikom v EU ter ukrepe za nadzor naraščajočega števila okoljskih oznak in zagotavljanje zanesljivosti obstoječih oznak. Predvideno je dvoletno obdobje za prenos direktive, ko bo sprejeta, v nacionalni pravni red. Zatem pa bodo podjetja ob kršitvah podvržena plačilu kazni.

Tudi Solène Flahault iz Cosmetics Europe se je dotaknila predloga Direktive o okoljskih trditvah, kjer je izrazila skrb, da bi prišlo do pretirano restriktivnega pristop do okoljskih trditev, kar bi lahko odvračalo inovacije in bi se administrativno breme za industrijo, zlasti MSP nesorazmerno povečalo. Možna splošna prepoved okoljskih trditev za izdelke, ki vsebujejo snovi, razvrščene kot nevarne za ljudi, bi lahko onemogočilo komuniciranje bolj trajnostne možnosti za določene kategorije izdelkov (kozmetika z dišavami, eterična olja itd.) potrošnikom.

Na okrogli mizi z naslovom Trajnost – včeraj, danes, jutri so svoja stališča predstavili Marija Čebular Zajec (MGTŠ), Florian Schmalz (Eurochambres), dr. Marko Homšak (Talum), dr. Andrej Kržan (Kemijski Inštitut) ter Teodor Prosen (Telekom Slovenije).

Po Homšakovem mnenju je bila trajnost »vedno stalnica, a četudi pod različnimi imeni«. Izrazil je obžalovanje, da se je v Sloveniji ustavila proizvodnja primarnega aluminija. Zakonodaja mora dati pravni okvir, vključno s spodbudami za podjetja. Velik poudarek vidi na prodajno nabavni verigi. Proizvodnja aluminija je energetsko intenzivna panoga, bo taka tudi ostala. Skupna poraba energije je bila v 2015-2018 1400 GWh/leto, danes 300-400 GWh/leto – od tega polovica elektrika, polovica zemeljski plin. Količino toplogrednih plinov so v zadnjih letih zmanjšali že za več kot 80 %. Opozoril je, da sedaj primarni aluminij uvažamo iz držav s trikratnim ogljičnim odtisom. Kot izziv je navedel tudi strokovno in časovno zahtevne spremembe dovoljenj.

Tudi Telekom je po naravi trajnostno naravnan, pri čemer je pri njih najbolj izpostavljen družbeni vidik. »Energetska učinkovitost pride z roko v roki z gradnjo omrežja in povezovanja ljudi,« je dejal Prosen. Izpostavil je pomen vzgoje kulture, povezovanja, sodelovanja, partnerstev, kar je izrednega pomena za doseganje trajnostnih ciljev in uspeha posameznih podjetij – »Vsi smo namreč del posameznih dobavnih verig,« je dodal. Nekoliko kritičen je do izrazite ESG tekme, kdo je bolj trajnosten, kar je lahko celo škodljivo. Nenazadnje to vodi do greenwashinga in prekomerne regulacije, kar duši konkurenčnost. Že nekaj let trajnostno poročajo, pri čemer so ga kot integralni del vključili v letna poročila, kar je za nekatera podjetja že letos obvezno.

Čebular Zajec je napovedala vavčer za trajnostno poročanje za SME (za njih je sicer tako poročanje prostovoljno), prihaja tudi vavčer za trajnostno poročanje za srednje velika podjetja (ta bo šele naslednje leto). »Trajnost zame pomenijo tudi odnosi,« je dejala, ko je izpostavila tudi neformalne stike. Možnosti v obliki razpisov je po njenih besedah veliko, le poiskati jih je treba. Na ministrstvu sicer precej delajo na trajnosti, a ne sistematično.

Schmalz je pojasnil vlogo Eurochambres. Njeno prednost vidi v tem, da predstavlja zelo širok nabor podjetij, kar daje stališčem veliko težo. Poleg tega se povezuje z drugimi organizacijami/združenji, da bi tako imeli večji vpliv na oblikovanje politik. V zadnjih 5 letih opaža večji vpliv nevladnih organizacij, »čigar glas je pogosto bolj slišan kot glas ekonomije«. Evropska trajnostna zakonodaja predstavlja oviro za konkurenčnost. ESG poročanje zahteva poročanje enormnega števila podatkov, je dejal. Sicer MSP ne bo treba vsega poročati, a velja ‘trickle down’ efekt, ki bo tudi od teh podjetij zahteval pridobivanje podatkov za poročanje velikih podjetij.

»Naše življenje je materialno. Je nekaj, v kar smo ujeti, ne glede na ideje in želje. Da imamo udobno, produktivno, zdravo, prijetno življenje, rabimo veliko materiala,« je dejal Kržan in dodal, da je le vprašanje, od kod bo material prišel in kdo ga bo proizvedel. Kritičen je bil do zaprtja proizvodnje primarnega aluminija v Sloveniji, »ker je tipičen material, katerega pomen še narašča.« Zato tudi ne vidi logike, da ga bomo sedaj uvažali. Po njegovem mnenju to tudi ni v skladu z Antwerpensko deklaracijo. »Če se ne bomo toliko deindustrializirali, se nam ne bo treba toliko reindustrializirati.« Kot pravi Kržan, imamo znanje, razumevanje in etiko v družbi, da zmanjšujemo negativne oz. netrajnostne učinke materialov. Poleg stebra okolja pa je treba upoštevati tudi druga dva stebra trajnosti. Plastika je po njegovem mnenju preveč trajna, je pa tudi trajnostna. Jo močno zagovarja, je pa izpostavil, da je ta material treba dovolj resno uporabljati in dovolj pazljivo upravljati. Problem mikroplastike vidi v tem, da »ko uide v okolje, je ne znamo spraviti ven. Edina pot je, da je ne spustimo v okolje.«

Na dogodku je bila podeljena tudi nagrada okoljski trajnostni menedžer, edina tovrstna nagrada v Sloveniji.

Nagrado Okoljski trajnostni menedžerka leta 2024 je prejela Justina Šepetavc iz Vipap Videm Krško.
Obrazložitev: Ko se je Slovenija šele pogajala za vstop V EU, je Justina Šepetavc sodelovala pri nastajanju prvih referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah na področju papirništva. Sočasno je podjetje izvajalo prvo tehnološko sanacijo (opustitev proizvodnje celuloze v Krškem) v pripravi na pridobitev celovitega okoljevarstvenega dovoljenja in nekoliko kasneje tudi na trgovanje s toplogrednimi plini. Leta 2009 je povezovala slovenska podjetja z Evropskim združenjem za papirno industrijo CEPI pri reviziji panožnega referenčnega dokumenta in nato sodelovala še z birojem v Sevilli pri določitvi zaključkov BAT 2014. Vipap Videm je pod njenim okriljem pridobilo znak ecolable, ki temelji na jasnih, vnaprej določenih merilih okoljske odličnosti skozi življenjski cikel proizvoda. Podjetje Vipap je v minulem desetletju v procesu menjave lastništva prešlo težko obdobje z mnogo poslovnimi izzivi kot je tudi sprememba proizvodnega programa, ki mu je z Justinino pomočjo varstva okolja sledi oz. ga podpiral. Justino Šepetavc odlikuje široko strokovno, tehnološko znanje tako o papirniških tehnologijah kot tudi vplivov te proizvodnje na okolje in spremljanje oziroma monitoringu. Vpeta je tudi v lokalno okolje in je na več področij sodelovala tudi z območno zbornico v Krškem na področju inovacij.

Nagrado za življenjsko delo je prejel dr. Marko Homšak.
Obrazložitev: Dr. Marko Homšak je okoljski strokovnjak, ki je pomembno sooblikoval razvoj stroke v Sloveniji in s svojim bogatim znanjem približal razumevanje zahtevnega področja širši javnosti. Predvsem pa je s sodelavci poskrbel za trajnostno preoblikovanje tovarne Talum, kjer se je decembra 2023, po 30 letih službovanja tudi upokojil. Pred prihodom v Talum je deset let služboval v mariborski Metalni. V intervjuju za tovarniški časopis Aluminij je Marko Homšak povedal, da je bil v svoji karieri najbolj ponosen na vzpostavitev standarda za ravnanje z okoljem ISO 14001, pridobitev različnih okoljevarstvenih dovoljenj, akreditacijo laboratorija in sodelovanje pri 2. fazi modernizacije proizvodnje primarnega aluminija z okoljskega področja. Marko Homšak je bil aktiven član različnih komisij, združenj in društev s področja varstva okolja ter varnega in zdravega dela tako v Sloveniji kot tudi na evropski ravni. Z aktivnim pristopom v European Aluminium je pomembo prispeval k oblikovanju shem in pogojev za delovanje aluminijske industrije. Doma pa je vlagal napore za oblikovanje takih zakonodajnih podlag, ki bodo zagotavljale vzdržne pogoje za delovanje slovenske industrije. Na AlmaMater Europaea v Mariboru je bil izvoljen v docenta za predmet Ekoremediacije za podiplomske študente. Predvsem pa je človek, ki je s svojo doslednostjo in predanostjo nesebično delil svoje znanje in čas za izobraževanje svojih sodelavcev, ki danes nadaljujejo po poti trajnostnosti tovarne.