Največja ovira prihodnjega razvoja gradbeništva ni pomanjkanje tehnologij, materialov ali znanja. Številne rešitve so že razvite, certificirane in dostopne na trgu. Večji izziv ostaja njihovo sistematično vključevanje v investicijske procese, projektiranje, javna naročila in finančne modele. Če želi Evropa doseči cilje zelenega in digitalnega prehoda, zmanjšati porabo primarnih surovin ter povečati konkurenčnost svojega gospodarstva, bo moral gradbeni sektor ustvariti več vrednosti z manj viri. Pri tem pa bo imel javni sektor pomembno vlogo. Vsak javni razpis je namreč tudi odločitev o tem, kakšno gradbeništvo želimo razvijati v prihodnje.
Evropska komisija je v zadnjih letih sprejela vrsto ambicioznih politik za povečanje konkurenčnosti, zmanjšanje odvisnosti od primarnih surovin, krepitev odpornosti gospodarstva ter pospešitev zelenega in digitalnega prehoda. Politike kot so Clean Industrial Deal, Competitiveness Compass, nova Uredba o gradbenih proizvodih (CPR), razvoj digitalnih potnih listov proizvodov (DPP), trajnostni okvir Level(s) ter prihajajoče pobude za krožno gospodarstvo, vse bolj neposredno vplivajo tudi na gradbeni sektor. Ključno vprašanje ostaja: kako te politike prenesti iz strateških dokumentov v konkretne investicijske odločitve? Prav temu je bil namenjen zaključni CE-PRINCE mini simpozij »Povezovanje naročnikov in podjetij za krožno javno naročanje«.
Dogodek je bil deseti in zaključni v seriji usposabljanj za javne naročnike in podjetja ter je združil predstavnike ministrstev, javnih naročnikov, investitorjev, podjetij, razvojnih organizacij, finančnih institucij in strokovnjakov s področja gradbeništva, krožnega gospodarstva in javnega naročanja.
Javni sektor kot največji investitor in zgled odgovorne porabe javnega denarja
Osrednje sporočilo je bilo jasno: javni sektor ne gradi le objektov. S svojimi odločitvami določa smer razvoja trga, spodbuja inovacije ter vpliva na to, kakšno gradbeništvo bo Slovenija imela čez desetletje in več. Če javni naročniki pri investicijah še naprej prvenstveno zasledujejo najnižjo nabavno ceno (četudi pod pojmom ekonomsko najugodnejšo), trg temu prilagaja svojo ponudbo. Če pa začnejo sistematično vključevati merila življenjskega cikla, učinkovite rabe virov, trajnosti, zdravja uporabnikov, digitalne sledljivosti in krožnosti, ustvarjajo povpraševanje po rešitvah z višjo dodano vrednostjo. Udeleženci dogodka so večkrat poudarili, da javno naročanje ne sme ostati zgolj administrativni postopek, temveč mora postati razvojni mehanizem države in orodje za doseganje dolgoročnih družbenih, okoljskih in gospodarskih ciljev.
Preberite več na povezavi.
