Novi predlog Zakona o medijih je vprašljiv v več določilih, najbolj skrb vzbujajoča pa je obveznost operaterjev elektronskih komunikacij, da programe posebnega pomena – t. j. s posebnim statusom, ki ga je zaradi ohlapnih pravil enostavno pridobiti, brezplačno umestijo v svojo TV shemo in jih prenašajo do vseh končnih uporabnikov. Hkrati predlog izdajateljem omogoča, da operaterjem za njihovo predvajanje zaračunajo še nadomestilo za rabo avtorske in sorodnih pravic. Predlog novega zakona je torej v nasprotju s slovensko ustavo in evropsko zakonodajo, opozarjajo v Sekciji operaterjev elektronskih komunikacij (SOEK). Poleg te temeljne spremembe, ki omogoča izdajateljem izbranih programov, ki so v javnem interesu (poleg RTV Slovenija še vsem izdajateljem lokalnih oziroma regionalnih, študentskih in nepridobitnih radijskih in televizijskih programov s statusom posebnega pomena), da poleg RTV prispevka uporabnikom operaterjev naložijo še dodatna bremena, predlog zakona ogroža nepristranskost ter zmanjšuje pluralizem in neodvisnost slovenskih medijev. Pooblastila za regulacijo novih prispevkov namreč podeljuje AKOS-u, ki mu daje tudi (pre)široka pooblastila pri odločanju o koncentraciji v slovenskem medijskem prostoru. Ravno tako predlog zakona brez utemeljitve kritično posega v omejevanje oglaševalske dejavnosti in brez utemeljenega razloga uvaja nezdružljivost opravljanja oglaševalske in medijske dejavnosti.
Slovenska medijska zakonodaja sicer nujno potrebuje prenovo, da bo sledila sodobnim načinom ustvarjanja in uporabe medijskih vsebin, vendar novi predlog Zakona o medijih (ZMed-1) prinaša več nevarnosti kot koristi, izpostavljajo v Sekciji operaterjev elektronskih komunikacij (SOEK), ki deluje v okviru Združenja za informatiko in telekomunikacije pri GZS.
Sporno plačilo avtorske in sorodnih pravic za brezplačne prenose programov posebnega pomena
Z novim predlogom zakona bi lahko AKOS zaradi preohlapnih zakonskih kriterijev samovoljno odločal, kateri televizijski kanali so v interesu javnosti in jim podeljeval status posebnega pomena, kar odpira vprašanje političnega favoriziranja in poseganja v uredniško vsebino. Izbrane programe bi bili operaterji primorani vključiti v svojo programsko shemo in jih brezplačno prenašati, poleg tega pa bi zanje morali plačevati še nadomestila, ki bi jih v odsotnosti dogovora določil AKOS. Za operaterje bi taka zahteva predstavljala dvojno finančno breme: nezmožnost pokriti stroške prenosa in distribucije teh programov ter nemožnost izbire, ali bodo operaterji plačali s strani AKOS določeno (torej ne tržno) nadomestilo za avtorsko in sorodne pravice. Ta obveznost krši zahteve Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah, saj je prepoznana kot nesorazmerna in nepravična, kot taka pa je že izrecno prepovedana v številnih državah Evropske unije, med drugim v Franciji, Španiji, na Poljskem in Irskem.
Direktiva EU 2018/1972 namreč državam nalaga, da v primeru naložitve obveznosti prenosa z zakonom transparentno in nediskriminatorno uredijo tudi vprašanje nadomestila za stroške takšnega prenašanja. Kot opozarja evropski avdiovizualni observatorij, je obratna zahteva po plačilu nadomestil za vsebine, ki jih morajo operaterji prenašati brezplačno (»must carry« in »must pay«), nesprejemljiva. S tem določilom pa zakon krši tudi Ustavo RS, saj omejuje svobodno gospodarsko pobudo in pravico do zasebne lastnine. Ustrezna rešitev je, da se v primeru, ko gre za obveznost prenosa programov posebnega pomena, ki je v javnem interesu, uzakoni tudi prepoved vseh plačil operaterjev, kar pomeni prepoved plačil tehničnih stroškov prenosa programa in kakršnih koli drugih plačil, vključno s plačili nadomestil iz naslova avtorske, sorodnih in drugih pravic izdajatelja in tretjih oseb. Takšna ureditev je tudi skladna z evropsko zakonodajo ter sovpada z rešitvijo številnih drugih državah članicah Evropske unije.
Subjektivni kriteriji pri presojanju medijske koncentracije
AKOS bi pridobil popolno oblast pri odločanju o koncentraciji v slovenskem medijskem prostoru. Za presojo ne bi uporabljal vnaprej določenega pragu, ampak subjektivne kriterije, ki temeljijo na nejasnem konceptu “uresničevanja javnega interesa na področju medijev”. To povečuje tveganje za politično motivirane odločitve in je v nasprotju z Evropskim aktom o svobodi medijev. Odsotnost jasnih kriterijev in neomejena pooblastila AKOS-a izpostavljajo izdajatelje medijev nepredvidljivim sankcijam. Predlog glede sodnega varstva je neusklajen, saj je sodno varstvo izključeno v nekaterih primerih, v drugih pa dopuščeno zoper dokončne odločbe AKOS-a. S tem se posega v ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva.
Nezdružljivost opravljanja oglaševalske in medijske dejavnosti
Predlog novega zakona prav tako prepoveduje hkratno opravljanje medijske in oglaševalske dejavnosti. Predlagatelj razlog za določitev nezdružljivosti utemeljuje z namenom preprečevanja nasprotja interesov. Ker druge obrazložitve niso podane, ni mogoče izključiti, da se prepoved ne bo nanašala tudi na prodajo lastnega oglasnega prostora. Navedeno bi ogrozilo finančno stabilnost neodvisnih medijev, ki se večinoma financirajo iz oglaševanja. Uvedba nezdružljivosti nima podlage v evropskem pravu, ravno tako je predlagatelj zakona v predhodnem osnutku predlagal črtanje nezdružljivosti, ker je ocenil, da gre za nepotrebne ovire za razvoj digitalnega medijskega trga. Sedaj jo ponovno predlaga, vendar brez kakršnekoli utemeljitve.
Državno oglaševanje in finančna podpora medijem
SOEK ocenjuje, da predlog ZMed-1 tudi nesorazmerno širi obveznost javne objave podatkov o oglaševanju preko “javnih sredstev” (ki niso jasno definirana) na vsa podjetja v državni lasti, ne glede na njihovo tržno delovanje. To namreč posega v konkurenčni položaj operaterjev, ki so sicer v državni lasti, ampak je njihov cilj oglaševanja poslovno-prodajni in ne gre za oglaševalske akcije in kampanje javnih subjektov in subjektov pod prevladujočim vplivom javnih subjektov (državnih organov), kar naj bi s preglednostjo dodeljevanja “javnih sredstev” in “drugih nadomestil” zasledovala Uredba (EU) 2024/1083 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2024 o vzpostavitvi skupnega okvira za medijske storitve na notranjem trgu in spremembi Direktive 2010/13/EU (EMFA). Zaradi razkrivanja teh konkurenčno občutljivih informacij o stroških oglaševanja bi bili ti operaterji v slabšem konkurenčnem položaju. Sočasno predlog zakona iz shem državne pomoči izključuje medije, ki so v javni subjekti ali subjekti pod prevladujočim vplivom javnih subjektov, s čimer ne spoštuje pravil Evropske unije o državnih pomočeh.
SOEK poziva k spremembam predloga zakona
SOEK, ki združuje operaterje Telekom Slovenije, Telemach Slovenija, A1 Slovenija, T-2 in HoT mobil, zato poziva k nujnim spremembam zakona, ki bi zagotovile skladnost z evropskimi pravili in standardi, zagotovile svobodo medijev in ustvarile poštene pogoje za vse deležnike v telekomunikacijskem in medijskem prostoru. Izjava sekcije: »Predlog ZMed-1 prinaša nevarnost dodatnega obremenjevanja operaterjev in njihovih končnih uporabnikov z nadomestili za retransmisijo TV programov, ki jih morajo operaterji obvezno brezplačno distribuirati ter daje preširoka pooblastila AKOS-u, da širi nabor programov posebnega pomena in presoja koncentracije medijev brez jasnih kriterijev. Navedeno tudi ogroža neodvisnost medijev, pluralizem in odpira vrata političnemu vplivu. Zakon bi s finančnim bremenom operaterjem z obveznim plačilom nadomestil za obvezne prenose kršil evropsko zakonodajo. Ravno tako pa bi zakon brez jasnega cilja in sleherne utemeljitve uvedel nezdružljivost medijske in oglaševalske dejavnosti, s čimer bi neustavno omejil ustaljene poslovne modele.«
***
Dodatne informacije: Združenje za informatiko in telekomunikacije, Sekcija operaterjev elektronskih komunikacij, soek@gzs.si
