“V času pisanja tega prispevka še ni znano, ali je sporazum med Iranom in ZDA tudi trdno zagotovilo, da se je prehodnost Hormuške ožine res povečala in bo plovba prosta, s tem pa tudi pretovor fosilnih energentov in številnih surovin: kovin, umetnih gnojil in derivatov plastike. Pogled na aktualne promptne cene kaže, da trgi temu verjamejo, in prav ti trgi bodo kratkoročno ugodno vplivali na zmanjševanje inflacijskih pritiskov, ki so se povečali po izbruhu krize na Bližnjem vzhodu. Že nekaj tednov pred pričakovanim dokončnim premirjem so se cene omenjenih surovin začele zniževati. V zadnjem mesecu so se za okoli 23 odstotkov znižale cene nafte brent, za 15 odstotkov cene zemeljskega plina, za šest odstotkov aluminija, za desetino polietilena, za 14 odstotkov polipropilena in za 37 odstotkov dušika. Cena nafte brent se v zadnjih dneh giblje okoli 80 dolarjev za sod, kar je enako ceni v začetku marca, vendar še vedno več kot lani, ko je znašala od 60 do 70 dolarjev za sod. Memorandum o razumevanju je dokument, ki ga želita tako Iran kot ZDA prikazati kot lastno zmago, in morda je prav to pomirilo trge, da so se cene omenjenih energentov in surovin začele hitro zniževati. Vseeno je treba poudariti, da sporazum najtežja vprašanja prelaga na prihodnost, s čimer odpira širok prostor za nasprotujoče si interpretacije kot tudi potencialne saboterje dogovora,” je zapisal Bojan Ivanc, glavni ekonomist in vodja analitske službe GZS v kolumni za Delo.