Odprto pismo predsednika Eurochambres Vladimírja Dlouhýja in predsednika Gospodarske zbornice Slovenije Tiborja Šimonke pred letnim govorom predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen o stanju v Evropski uniji.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen ima 16. septembra 2026 letni govor o stanju v Evropski uniji. Za podjetja po vsej Evropi, zlasti mala in srednje velika (MSP) ključno vprašanje ni, ali bo konkurenčnost v govoru omenjena, temveč ali bodo zaveze o tem občutila v vsakdanjem poslovanju.
Eurochambres, katerega članica je tudi Gospodarska zbornica Slovenije, je že leta 2024 pozval, naj se novi petletni zakonodajni cikel EU znova osredotoči na podjetja. Pomembno spodbudo je dalo tudi poročilo Maria Draghija o prihodnosti evropske konkurenčnosti, ki je jasno pokazalo, kje Evropa izgublja zagon. Voditelji EU so takrat priznali negativen vpliv pretirane regulacije, potrebo po poenostavitvi pravil, pomen cenovno dostopne energije, vlaganj v znanje inkompetence zaposlenih, spodbujanja naložb ter ključno vlogo enotnega trga.
Te zaveze so bile dobrodošle. Toda ob skorajšnji polovici mandata Evropske komisije 2024–2029 se razkorak med obljubami o večji konkurenčnosti in izkušnjami podjetij v praksi povečuje.
Na številne zunanje dejavnike, kot so nestabilne geopolitične razmere, EU nima neposrednega vpliva. Hkrati pa ne izkorišča dovolj tistega, na kar vpliv ima, kot so poenostavitve pravil, boljša usklajenost postopkov in učinkovitejše izvajanje odločitev. Prav ti ukrepi bi lahko ublažili pritisk na podjetja po Evropi ter jim omogočili, da lažje tekmujejo, vlagajo, uvajajo novosti in rastejo.
Mala in srednje velika podjetja (MSP) zahtevne razmere občutijo še posebej močno. Tudi od njih se pričakuje digitalizacija, razogljičenje, zaposlovanje, usposabljanje zaposlenih, financiranje rasti in nastopanje na svetovnih trgih, vendar imajo za to na razpolago bistveno manj sredstev kot velika podjetja. Vsaka nova obveznost poročanja, neusklajena nacionalna zahteva ali neustrezno časovno umeščen predpis preusmerja čas in sredstva, ki bi jih podjetja sicer lahko vlagala v inovacije, večjo produktivnost in ustvarjanje delovnih mest. Razkorak je viden tako na enotnem evropskem trgu kot v mednarodni trgovini. Evropska konkurenčnost temelji na obsegu in odprtosti skupnega trga, vendar se podjetja še vedno srečujejo s 27 različnimi nacionalnimi zakonodajnimi okviri ter z različnimi razlagami pravil, postopkov in praksami njihovega izvajanja. Hkrati poslujejo v vse bolj neugodnih in nepredvidljivih globalnih trgovinskih razmerah. Posledica so negotovost, podvajanje postopkov in manj pripravljenosti za širitev preko meja EU.
Vse bolj skrb zbujajoč je tudi neusklajen način sprejemanja sicer legitimnih evropskih politik. Primer so nova pravila EU o preglednosti plač. Cilj enakega plačila za enako delo je nesporen, vendar lahko nova pravila za MSP pomenijo dodatne zaplete in tveganje posega v zasebnost zaposlenih. Podobno velja za nove zahteve glede embalaže, ki naj bi zagotovile njeno ekonomsko vzdržno recikliranje na trgu EU. Za številna mala in srednje velika podjetja lahko te zahteve stroške čezmejnega poslovanja povečajo do nevzdržnosti, s tem pa spodkopavajo cilje enotnega trga.
Podjetja podpirajo evropske cilje, kot so zeleno gospodarstvo, pravičnejši trgi, varne dobavne verige, digitalni razvoj in višji standardi. Težava ni v ciljih, temveč v načinu njihovega uresničevanja. Prepogosto se srečujejo z zahtevnimi administrativnimi postopki, ki so dragi in v praksi težko izvedljivi. Posvetovanje s podjetji zato ne sme biti zgolj formalnost. Že pri pripravi zakonodaje je treba preveriti, ali so ukrepi izvedljivi, sorazmerni, finančno vzdržni in kakšen bo njihov skupni učinek na podjetja.
Če podjetniki Evropo doživljajo kot prostor zapletenih pravil in ne kot prostor priložnosti, se zaupanje zmanjšuje. Če se po eni strani napovedujejo poenostavitve, po drugi strani pa pojavljajo nove obremenitve, narašča nezadovoljstvo. In če se evropska politika zdi oddaljena od poslovne stvarnosti, se krepi prostor za populizem in evroskepticizem.
Za Slovenijo je ta razkorak še posebej problematičen. Kot majhno in izrazito odprto gospodarstvo z omejenim domačim trgom smo nadpovprečno odvisni od dobro delujočega enotnega trga, predvidljivih pravil in konkurenčnosti evropskega gospodarstva kot celote. Slovenska podjetja, med katerimi prevladujejo mala in srednja podjetja, imajo hkrati manj kadrovskih in finančnih rezerv za prilagajanje vedno novim administrativnim zahtevam. To je še posebej izrazito pri obsežnih zakonodajnih paketih na področjih okolja, digitalizacije in reforme notranjega trga, kjer se posamezne obveznosti pogosto nalagajo ena na drugo. Prav na takšne primere opozarja tudi pobuda »Terrible 10«, ki izpostavlja evropske predpise z največjim administrativnim in stroškovnim učinkom za podjetja. Za slovenska podjetja se zato vsaka dodatna obveznost, zapleten postopek ali neusklajena razlaga evropskih pravil hitreje odrazi v višjih stroških ter manj časa in sredstev za razvoj, inovacije, investicije in nastop na tujih trgih. Za majhno izvozno usmerjeno gospodarstvo, kot je slovensko, počasno uresničevanje evropskih zavez o razbremenitvah zato ni abstrakten problem Bruslja, temveč neposredno vprašanje naše konkurenčnosti in prihodnje gospodarske rasti.
Govor Ursule von der Leyen o stanju v Evropski uniji je priložnost za spremembo smeri. Evropa ne potrebuje manj ambicij, temveč pravila, ki bodo bolj učinkovita. Konkurenčnost mora postati vodilo pri vseh evropskih politikah. Enotni trg je treba pred razdrobljenostjo varovati v praksi, ne le v političnih sklepih. Posvetovanje s podjetji pa mora postati nujen del postopka sprejemanja odločitev na podlagi dejstev.
Če želi Evropa resno krepiti blaginjo, odpornost in konkurenčnost, mora svoje zaveze pretvoriti v konkretne rezultate. Za podjetja pomeni konkurenčnost razliko med zaposlovanjem in oklevanjem, med naložbami in odlašanjem, med širitvijo in ostajanjem na lokalnem trgu – v nekaterih primerih pa tudi med nadaljevanjem poslovanja in zaprtjem podjetja. Naloga EU je, da svoje zaveze spremeni v konkretne rezultate: preprostejša pravila, učinkovitejše izvajanje, močnejši enotni trg in politike, ki podjetja krepijo, ne pa zavirajo.
Gospodarske zbornice zato predsednico Ursulo von der Leyen in vodilne evropske odločevalce pozivamo, naj zapolnijo vrzel med zavezami o konkurenčnosti in njihovim uresničevanjem. Če tega ne bo storila, bo Evropa še naprej izgubljala korak z globalnimi tekmeci.
***
Vladimír Dlouhý je predsednik organizacije Eurochambres, združenja evropskih gospodarskih zbornic, ter nekdanji predsednik Gospodarske zbornice Češke republike. V času svojega osemletnega delovanja v vladi je imel ključno vlogo pri češki gospodarski preobrazbi. Kot zvezni minister za gospodarstvo Češkoslovaške do leta 1992 in pozneje kot češki minister za industrijo in trgovino je vodil državo skozi ključna obdobja gospodarskih sprememb.
Tibor Šimonka je predsednik Gospodarske zbornice Slovenije in izvršni podpredsednik Skupine SIJ. Na svoji poslovni poti je zasedal številna vodilna mesta v različnih podjetjih, tudi v Slovenskih železarnah d.d. Od leta 2002 do leta 2014 je kot predsednik uprave vodil SIJ d.d. in Slovenske železarne (danes Skupina SIJ), od leta 2016 do februarja 2019 pa je bil predsednik uprave Perutnine Ptuj.
